Verjetno, če boste dali pozornost, se boste strinjali z menoj, da so danes košarkarski koši že skoraj na vsakem dvorišču. Včasih so se otroci dobivali nekje, kjer je bil samo en koš in igrišče. Danes pa se otroci igrajo pred svojo hišo, ker jim starši kupijo koše. Ko sem sama postala mama in je sin začel trenirati košarko, sem se avtomatsko začela pogovarjati z možem, da bi bilo fajn, če bi sin imel koš doma. Mož mi je hotel razložiti situacijo malo drugače. Prepričan je bil, da je boljše, da gre sin do soseda in z njim igra košarko. Tako sem se strinjala s tem. Sinu sva govorila, ko si je želel koš, da naj gre do soseda, da bosta skupaj igrala.
In kaj se je zgodilo?
Sin je dvakrat šel do soseda, potem pa ni želel več hoditi. Ko sem ga vprašala, zakaj je tako, mi je povedal, da se enostavno ne razumeta. Tako sem opazila, da sin ni več igral košarke doma. To me je zaskrbelo in odločila sem se, da sina peljem v trgovino, kjer so bili košarkarski koši. Bil je navdušen in seveda hvaležen. Jaz pa sem bila srečna, da sem pravi čas odreagirala. Ne vem kako bi bilo, če tega ne bi videla. Lahko, da bi izgubil željo po košarki. Tako pa danes še igra košarko. Sedaj bolj razumem, zakaj so kašarkarski koši skoraj na vsakem dvorišču. Če se tudi drugod dogaja isto, kot se je zgodilo nam, potem razumem starše, da odreagirajo isto kot jaz.
Sedaj gledam na stvari drugače, košarkarski koši so pred hišami in otroci se gibajo. Pri nas je prišlo tako, da sedaj hodijo k njemu njegovi prijatelji, ker so že tako veliki, da pridejo sami, čeprav niso doma blizu nas. Ker košarkarski koši niso tako dragi, sem prav vesela, da jih sedaj toliko vidim na dvoriščih drugih hiš. …