Lani poleti sva se z možem odločila, da nekaj dni preživiva na obali brez velikega načrtovanja. Izbrala sva Izolo, ker je manjša, bolj sproščena in vedno nekoliko bolj umirjena kot Piran ali Portorož. Kar pa naju je resnično navdušilo, so bile Izola restavracije.
Prvi večer sva kar po občutku zavila v eno manjšo restavracijo ob rivi. Ni bila najbolj znana, a je dišalo po sveže pečeni ribi, kar naju je takoj prepričalo. Postregli so nama z brancinom na žaru in pečeno zelenjavo, vse skupaj pa prelili z lokalnim oljčnim oljem, ki mu je sledil kozarec malvazije. Ne pretiravam, ko rečem, da je bila to ena najboljših rib, kar sem jih jedla.
Naslednji dan sva se odločila, da preveriva še druge Izola restavracije. Malo sva raziskovala na spletu, malo poslušala nasvete domačinov. Skoraj povsod sva opazila, da dajejo velik poudarek lokalnim sestavinam, svežim ulovom in preprosti pripravi hrane, kar nama je bilo pisano na kožo. V eni od Izola restavracije v starem mestnem jedru sva poskusila testenine z morskimi sadeži, ki so bile tako polne okusa, da sva se tja vrnila še enkrat zadnji dan.
Najlepše pri vsem pa je bilo vzdušje. Nič ni bilo preveč načičkano, postrežba je bila prijazna, domača, z občutkom. Povsod so se trudili, da se gost počuti dobrodošlo. In to naredi ogromno razliko.
Od takrat naprej, ko kdo omeni Izolo, jaz najprej pomislim na hrano. Izola restavracije res znajo – brez pretvarjanja, a z dušo. Zdaj jih priporočam vsem, ki iščejo kulinarično izkušnjo, ki ni turistično zmedena, ampak resno dobra. Naslednjič, ko greva na obalo, bova najprej rezervirala mizo, šele potem prenočišče.
Tudi cene so naju prijetno presenetile, glede na kakovost hrane in postrežbe so bile povsem razumne. Nekatere Izola restavracije so tako skrite, da jih najdeš šele, ko se malo izgubiš v uličicah, a ravno to je čar. Vsaka je imela svojo zgodbo in pristop. Z veseljem bi jih raziskovala še naprej, ob vsakem novem obisku.…