Nikoli ne bom pozabil tistega občutka, ko mi je začelo v glavi kar naenkrat zvoniti. To se mi je zgodilo, ko sem se vrnil s koncerta. Tam je bila glasba zelo glasna, tako da mi ni bilo nič čudno da mi vse piska. A malo me je začelo skrbeti, ko se to naslednji dan še ni spremenilo. Piskanje je še kar ostalo. A kljub temu še nisem želel delati panike, saj še ni minilo toliko časa. Z dnevi pa ni postalo nič boljše. Takrat me je prvič zgrabila panika. Zdelo se mi je, kot da bi lahko šlo za tinitus. Že sama misel na to pa me je čisto prestrašila. Zato sem se tudi odpravil do zdravnika, da mi preveri sluh in mi lahko potrdi, če gre res za to vrsto bolezni.
Na pregledu pri zdravniku pa sem bil čisto živčen. Razložil sem mu, kaj me muči, ter mu tudi rekel, da sumim na tinitus. Zdravnik mi je prav tako rekel, da reč res namiguje na to bolezen. A tedaj me je vprašal pomembno vprašanje. Koliko časa je to že trajalo. Povedal sem mu, da piskanje slišim že kakšne 4 dni, odkar sem prišel s koncerta.
Tedaj pa me je lahko zdravnik malo pomiril. Rekel mi je, da reč res namiguje na tinitus, vendar to še ni nujno. Obstajala je možnost, da še vedno čutim posledice tiste glasne glasbe iz zvočnikov in se ušesa še niso adaptirala nazaj. Zato me je poslal nazaj domov in mi rekel, da počakam še kakšne tri dni. Če se tedaj ne bi izboljšalo, bo to res tinitus.
Doma sem nato res še malo počakal, vendar se mi je kar mešalo. Pri tem mi je na srečo pomagal beli zvok v ozadju, tako da se nisem toliko fokusiral na to piskanje. Tedaj pa je zvok res izginil po vsem skupaj tednu dni. Sploh ne moral opisati, kako me je to pomirilo.