O znamenju na rami nisem nikoli posebej razmišljala. Bilo je tam že dolgo, del mene, nekaj, kar sem vzela za samoumevno. Včasih me je zmotilo le poleti, ko se je drgnilo ob naramnico ali ko me je kdo vprašal, ali sem ga dala pregledati. Sprva sem to odmahnila z roko. Saj ni bolelo. Saj je bilo vedno tam. Dokler mi zdravnica na rutinskem pregledu ni predlagala, naj razmislim o tem, da bi bila odstranitev znamenja smiselna.
Priznam, beseda poseg me je prestrašila. V glavi sem imela veliko vprašanj. Bo bolelo? Bo ostala brazgotina? Je sploh potrebno? A hkrati me je glodal občutek, da bi bilo pametno poslušati in ne odlašati. Ko sem se naročila na posvet, sem ugotovila, da odstranitev znamenja ni nekaj izjemnega ali redkega, ampak zelo pogost postopek, ki ga ljudje opravijo iz različnih razlogov.
Na pregledu so mi vse razložili mirno in razumljivo. Zakaj se znamenja odstranijo, kako poteka postopek in kaj lahko pričakujem po njem. Najbolj me je pomirilo to, da ni bilo nobenega pritiska. Odločitev je bila moja. In prav ta miren pristop mi je dal občutek, da delam nekaj zase, ne iz strahu, ampak iz skrbi.
Sam poseg je bil hitrejši kot sem si predstavljala. Nekaj minut, lokalna anestezija in že je bilo konec. Neprijetno? Malo. Boleče? Ne. Ko sem vstala s stola, sem si mislila, da sem se po nepotrebnem obremenjevala. Odstranitev znamenja se je izkazala za precej manj dramatično izkušnjo, kot sem jo imela v glavi.
Prvih nekaj dni sem bila bolj pozorna na rano, potem pa je vse skupaj postalo del rutine. Kar me je presenetilo, je bil občutek olajšanja. Ne zato, ker bi se bala najhujšega, ampak ker sem vedela, da sem stvar uredila pravočasno. Danes na tistem mestu ostaja komaj opazna sled, ki me bolj spominja na dobro odločitev kot na poseg.
Če me kdo vpraša po izkušnji, vedno povem isto. Odstranitev znamenja je skrb zase. In ko to enkrat razumeš, se celoten proces zdi veliko bolj enostaven, kot si predstavljaš na začetku.…